Oblikovanje mejnih krivulj (FLC) po ISO 12004
Mejna krivulja preoblikovanja FLC po ISO 12004 je pomemben parameter, ki se uporablja pri preoblikovanju pločevine.
Oblikovanje mejnih krivulj se uporablja v dvostopenjskem eksperimentu za ustvarjanje kritične deformacije med preskušanjem. Rezultate nato primerjamo z obstoječimi deformacijami na realni komponenti in ovrednotimo.
Z uporabo diagrama mejnih vrednosti oblikovanja (FLD) je mogoče določiti mejo porušitve materiala in materiale primerjati med seboj. To pomeni, da je mogoče že v razvojnem ciklu določiti primeren material za oblikovanje in skrajšati razvojne čase. Poleg tega je mogoče analizo mejnih vrednosti oblikovanja uporabiti za spremljanje proizvodnega procesa, kar pomaga povečati kakovost izdelka.
Krivulje mejnih oblik oblikovanja se običajno določijo s cupping preskusi na vzorcih pločevine po Nakajima (polkrogla matrica) ali po Marciniak (ravna matrica).
Oblikovanje mejnih krivulj (FLC)
Dosegljive deformacije različnih oblik vzorcev določajo krivuljo oblikovanja materiala.
Praviloma so za vsako geometrijo pripravljeni trije vzorci, na vsakem vzorcu pa trije odseki. Za oblikovanje mejne krivulje se preskusi najmanj 5 vzorcev geometrije (tukaj jih je 8).
Orodja za mejno krivuljo oblikovanja (FLC) po ISO 12004
Orodja za mejno krivuljo oblikovanja (FLC) po ISO 12004
Skica: Oblikovanje mejne krivulje po Nakajima
Skica: Oblikovanje mejne krivulje po Marciniak
Vrednotenje krivulje oblikovanja (FLC) po ISO 12004
Za ročno ovrednotenje z uporabo merilnih mikroskopov se na vzorce pred preskusom nanese vzorčni krog. Pod obremenitvijo se krogi deformirajo v elipse, katerih glavne osi predstavljajo deformacijo na površini komponente v večji in manjši smeri.
Za ovrednotenje z optičnimi 3D merilnimi sistemi, npr. Aramis by GOM, stohastični vzorci se nanesejo z barvnim razpršilom in ovrednoti premik vzorcev pod obremenitvijo.
